Kreativni razred, 18. december 2023 ―     Govor Miljane Cunta na 75. Frankfurtskem knjižnem sejmu       foto Marjan Pogačnik Spoštovane visoke gostje, spoštovani visoki gosti, drage kolegice in kolegi,ljubiteljice in ljubitelji literature in poezije. Pesem se rodi v samoti. Človek lahko prehodi dolge poti, veliko doživi, ljubi in zapušča – a pred vsako pesmijo bo sam. Hilde Domin je o tem občutju zapisala: »Ptice molčijo, / slišiš samo lasten korak / in tiste, ki jih noga / še ni naredila, vendar jih bo.« Kdor je kdaj izkusil ustvarjalno osamo, ve, kako točni so ti preprosti verzi. Nepopisan list je kraj tesnobe in pričakovanja. Razdalje, ki se razpirajo navznoter, so večje od vseh, ki jih je človek kdaj prehodil. Nenadoma ni več pomembno, kdo je, ampak kdo še lahko postane. Če želi priti do odgovora, mora stopiti v prazno.»Ni prav veliko stvari, ki jih počnemo čisto sami,« pravi Kathleen Raine, »rojstvo, molitev, smrt; in umetnost. Le malo ljudi ima rado samoto, mnogi je ne zdržijo. Pesniki morajo imeti veliko moč, da zdržijo aktivno in neizprosno samoto. Samoto, četudi sredi sveta.«Vzgib, ki človeka sili v samoto pesmi, je bil skozi zgodovino različno poimenovan: blaznost, manija, zaradi katere je treba pesnike izgnati iz idealne države, moram, ich muss, ki se prebudi v najtišji uri noči in ne pusti spati, veselje do igre, do ludističnega preobračanja pomenov, in celo alternativa samomoru, ki preusmeri rušilne misli v gradnjo novih svetov. Različna literarno-zgodovinska obdobja so izumljala svoje definicije pesništva. V hišo poezije so vstopali skozi vrata literarne teorije, jezikoslovja, filozofije, psihologije, psihoanalize, teologije, ekologije … Svoje so dodali pesnice in pesniki, ki so lastno početje opisovali z zanosom, kot takrat, ko govorimo o najgloblji želji. O želji, ki je stara toliko kot človeštvo samo.A z definicijami poezije smo na trhlih tleh. Ko razstavimo pojočo skrinjico, da bi izvedeli, kako deluje, nam v rokah ostanejo posamezni deli, žalostno nepovezani in neuporabni.Poez